KLFM

Na vrh brez vrha

Običajna lokacija, pivo in malo opravljanja. Vprašam jih če imata kakšne plane za praznik in vikend.

Nimata. Staša predlaga če bi šli kar v trento, malo plezat malo v hribe. Super ideja. Pokličeva še Rusa in Rabiča. Tud onedva nimata planov. Top! To je to. Staša predlaga da gremo na Krn, dvatisočak. Sliši se zanimivo. Zakva pa ne. Treba je kdaj mal pauze narest pa jt nekam kjer še nikoli nis biu.

Petek je. Služba se ne neha. Neskočno stvari mam še za narest. Vroče k pr norcih. Ampak ne k bo ura pet spokam kar se da hitr in laufam po Mateja na Vič. 17:00, Matej že kliče. U mater pozabla, že laufam.

• Vsi ljudje hitijo – Neca Falk – 3:44

Na viču poberem Mateja 17:13. Vse mamo že napokano. Doma samo še pobereva psa in Rabiča pol pa hitr na bled še po Rusa. 17:22 v kranju ugotovimo, da smo mal ne praktično pokal. Ampak nč hudga sej tko ni deleč. 17:48, vsi napokani Rabič, Rus in pes zadi midva z Matejem spredi. Sabo mamo kamping robo, pezalno robo in opremo za hribe. Mal je gužva. Pičimo za kranjsko goro. Kmalu pridemo do jezera Jasne in cesta se začne vzpenjat na Vršič. Na vrhu ni druge kt da nardimo in kratko pavzico. Mal raztegnemo kolena. Mrz k tojfl, 5 stopinj je. Na desno se v oblakih skriva Mala Mojstrovka na levo pa se odpira pogled proti Krnu – kamor gremo takoj naslednji dan.

• Kekčeva pesem – Srečno Kekec (1963) – 1:11

Zbudimo se 7:00, precej pozno za v hribe. Kavica, itak. Spal smo dobr v šotoru. V trenti je 10 stopinj manj kot v Kranju. Staša in Nastja sta v trenti že cel teden in sta dobro spočite.

Štart mamo iz Lepene, krasna dolina, z zeleno smaragdno reko in prelepimi travniki.

• V Dolini Tihi – Ansambel Lojzeta Slaka – 3:10

Zjutri je že kaos s parkplacam v Lepeni, na našem izhodišču. Šit, zihr bo gužva tud po poti. Nč, nimamo kej najbolj da čimprej pičimo naprej. Pot je kr preprosta na začetku. Vse kar nas ovira je to da mormo to procesijo ljudi skos prehtevati. Eni mal hitrej drugi mal počasnje. Gužva in kaos. Potka vijuga levo in desno. Vedno bolj se vzpenja vedno bolj od zgoraj dol gledamo na Lepeno. Pot še vedno vijuga leva in desno. Staša prau da ko pridemo do zgornje postaje tovorne žičnce bomo že skor pr jezeru. In res še malo levo pa desno pa smo kmal pr žičnci. Od tm se pot zravna in rahlo začne spuščat proti Krnskemu jezeru.

• Po jezeru bliz’ Triglava – Ivica Šefrezi – 3:03

Najprej pridemo do koče pri krnskemu jezru, kjer se malo spočijemo in srečamo s fanti Matej, Rus in Rabič so nas počakal. Mal pojemo, popijemo čaj, se preoblečemo. Namreč ful vroče postaja. Budale smo štartali on 8:00 šele iz Lepene. No zdej pa nam nej bo kr vroče.

Ko se mal spočijemo gremo naprej. Kmalu za kočo se nam odpre pogleda na Krnsko jezero in Krn. Mater zgleda naš vrh daleč. Povzpnemo se malo višje. Odpre se velika ravnina, travnik na njej pa mala pastirska koča. Mogočen krn se sploh ne približuje. Kmalu se približamo novi strmini. Ta bo malo večji zalogaj. Vročina pripeka, dreves ni več vedno več je skal in krša. Pes komej še hod, zavleče se v vsako senco ki jo vid. Matej je zadnji liter vode zlil v psa. Da se malo ohladi in da ne dehidrira. Na koncu mu je bilo tako tako vroče da se je zvlekel v eno senco in ni premaknil naprej. Da smo šli naprej ga je Matej vzel v naročje in smo šli naprej. Čez dobre pol urce, tik pod vrhom krna, nas je ujela megla. Pes je kar naekrat oživel, vročina je popusitla. Mter ras je blo vroče da je še pes omagal. Kmalu pridemo na vrh Krna.

Midve z Nastjo sva skor omagale. Točno na vrhu se je malo zjasnilo, tako da se je videlo vse do Bleda.

• Otoček sredi jezera – Ansambel bratov Avsenik – 2:29

Spočili smo se, najedli smo se, napili smo se, napolnili smo flaše, kupili sladkarije. Zdej pa dol! Pridemo do sedla pa vsi polni energije. Kva če bi še km šli. Staša predlaga da gremo na hitro še na Batognico. Zgleda zanimivo, stopnice za gor zgledajo k iz prve svetovne vojne. In res kamlu ugotovimo da so prov za res. Vidijo se rovi in stare jeklenice. Kot v znastveni fantastiki. Navrhu Batognice je ogromen plato. Staša nam pove zgodbo.

V prvi svetoni vojni je tu potekala fronta na eni strani avstrijci na drugi italjani. Batognica je bila polna vojaški rovov in kavern. Dve leti se frontna črta ni premaknila v nobeno stran. Zato so italjani se odločili, da nastavijo razsterljivo in dinamit na avstrijsko stran in jih zakopljejo v hrib. To isto idejo so imeli tudi avstrijci. Ampak te so najdli smodnik in dinamit od italjavnov. Tako so vzeli njihovo razstreljivo in svoje ter ga nastavili italjanom. Ker pa je seveda tega vsega bilo preveč, ko razstrelili diniamit je bla eksplozija tako maočna da je pokopala vse avstrijce in italjane in znižala vrh hriba za 100 metrov. Tako je sam vrh kot nek velik skalnat plato. Bloki skal ležijo kot bi jih nekdo iz neba postavil. Še vedno pa najdemo ostanke prve svetovne vojne, od metkov do žic do raznih kovinskih koščkov.

• Kje so tiste rožice – Manca Izmajlova – 3:15

Spust proti jezeru je lahkoten in hiter. Izbrali smo pot malo bolj po melišču, zato lahko tečemo dol. Prov super polni energije smo vsi. Krnsko jezero se z neznansko lahko bliža in bliža. Kmalu pridemo nazaj do jezera. Tam naredimo malo pavze in se naužijemo vode in narave, ki nas obdaja. Mater je mir. Ko bi vsaj vsak dan lahko takole uživala.

Res bi blo fajn živet nekje v hribih si mislm.

• Gorska Roža – Andrej Šifrer – 4:30

Pri koči pri Krnsem jezeru nas pokačaka ena gruča pijanih staršev z majhnimi otroci. Očitno bodo spali v koči. Otroci nas nezanasko zabavajo samo malo prenaglas je vse. Spijemo eno pivo in hitr hitr dol do avta. Kok je zakon bit v naravi z dobrimi prjatli. Mal obujat spomine na gimnazijska leta. Zakon je pozabt na vs trušč, paniko in dramo. Ter vse kar me skrbi. Zvečer smo si zaslužl en odlično večerjo.

• Med iskrenimi ljudmi – Majda Sepe – 3:20

Zdej pa še en rendom komad iz naši koncev za konc.

• En hud pesjan je živel – Kekec (1951) – 1:13

foto: Staša Destovnik